Nekaj o meni - kdo je Matjaž Škulj

Moja zgodba

Moje ime je Matjaž Škulj in sem rojen v Ljubljani, kjer sem tudi živel na različnih koncih tega mesta vse do polnoletnosti in služenja vojaškega roka. Potem sem se preselil v Šentvid pri Lukovici, kjer sem še sedaj. Že kot otrok smo s starši velikokrat zahajali v nam bližnje hribe in ker sem bil rojen v Ljubljani, je to bila še največkrat Rašica, pa Šmarna Gora, Krvavec, Velika planina, Menina, Zaplana….itd. Kot otroka se mi je zdel vsak izlet na vrh hriba neznansko visoko. Nekaj veselja so mi prinesli tudi občasni osnovnošolski izleti. Počasi sem odrasel in želja po hribih je ostala. Z polnoletnostjo sem pričel tudi sam raziskovati svet gora in planin. Kmalu sem spoznal tudi svojo partnerko s katero sva enega svojih prvih dopustov pod vodstvom sestrinega moža, izkušenega planinca preživela na delu Slovenske planinske poti po zgornjem in spodnjem Bohinjskem gorovju, vključno z Triglavom.

Planinarjenje je način življenja

V kasnejših letih je prišel na vrsto domek, pa družina, leta so minevala, želja po planinah pa ne. Ponovno sem se vrnil v planine. Srečeval in spoznaval sem nove ljudi, ljudi ki so ravno tako živeli za planine. Planinarjenje ni hobi, planinarjenje je način življenja. Sklepali smo prijateljstva, se družili, prihajali so novi, odhajali stari, a ves čas se je skupina večala, ves čas smo strmeli za višjim, težjim, bolj adrenalinskim. Sčasoma je naše znanje o planinarjenju, katerega smo osvojili kot samouki, preraslo v nekaj kar smo le še s težavo obvladovali in počasi je postajalo nevarno, saj znanja o medsebojni pomoči v težavah nismo imeli. Zato pade odločitev, da opravim tečaj za vodnika, predno se komu kaj pripeti na naših popotovanjih. Po dogovoru z matičnim planinskim društvo PD Domžale se dogovorim za šolanje in opravljanje licence za prostovoljnega vodnika pri PZS Slovenije, ki ga jeseni 2018 opravim in si za svoj petdeseti rojstni dan podarim vodniško licenco A, naslednje leto pa še B. S tem sem pridobil novo znanje in odgovornost, predvsem pa večji krog planincev, katerih sem z veseljem varno vodil po poteh, skritih kotičkih in brezpotjih, ki sem jih v vseh letih kolovratenja po planinah našel in obiskal.

Pločevinko gre v hribe

V tem času smo se na ture večinoma vozili z mojim zvestim vozilom Renault Trafic, katerega so hudomušne udeleženke poimenovale Pločevinko, po liku iz zgodbe Čarovnik iz Oza, torej pločevinku z dušo. Ko se je 2019 prvi Pločevinko poslovil, ga je nadomestil Fiat Doblo, kateri pa je nasledil » dušo, ime in pa tudi zadolžitev « svojega predhodnika, a naj si bodi karkoli, ostal je Pločevinko. Zaradi njunega naziva, se je sčasoma izoblikovala tudi FB skupina » Pločevinko gre v hribe «, ki nas je družila, obveščala, nam dajala ideje in nas bodrila na naših poteh. Naj še tako pravijo da so socialna omrežja zlo nove dobe, je lahko tudi navaden kramp orožje ali pa orodje. V našem primeru nam je FB olajšal zbiranje informacij, širil krog članov skupine, nam dajal ideje, nas izobraževal, posredoval uporabne in aktualne informacije tako o gorah, kot opremi in še vsem kar spada k planinarjenju. Tudi na tej strani je omenjen naš Pločevinko, pravzaprav ste Pločevinko vi moji dragi prijatelji, znanci in planinski sotrpini, katerega sta moja zvesta Pločevinkota skoraj vsako nedeljo popeljala na novo izhodišče planinskega sveta. Tako je stvar iz leta v leto preraščala svoje okvire in zmožnosti, preprosto postale je preveč informacij in podatkov. Zato sem z veseljem prijel za priložnost ki mi jo je ponudil prijatelj in »soborec« na izobraževanju za vodniško licenco Grega Eržen, ki je tudi naredil zasnovo te spletne strani, pravzaprav postavil temelje na katerih bom gradil zgodbo ki bo združevala vsa dosedanja planinska leta in se nadaljevala v prihodnost, dokler me bodo nosile noge in služilo zdravje.

Komu je stran namenjena

Iz leta v leto opažam da se na socialnem omrežju pojavlja neke vrste nestrpnost izkušenih gornikov proti začetnikom, ki se kaže v podajanju žaljivih odgovorov na preprosta začetniška vprašanja. Nikoli nisem mogel razumeti, zakaj se izkušeni gorniki ne znajo ob takih vprašanjih postaviti v čas svojih začetkov, ko so pravzaprav sami bili nebogljeni med branjem nekih planinskih nasvetov, prebiranju planinskih vodnikov, tekanju za in klicanju bolj izkušenih, iskanju informacij, ter nešteto v napačno smer prehojenih poti, k sreči brez nesreč. Zakaj? Po drugi strani je pa tudi s strani začetnikov velika krivda, saj so velikokrat preleni da bi na nekaj ali več straneh in socialnih omrežjih pobrskali za informacijami in jih prebrali, ne najlažje je postaviti vprašanje na katerega odgovor nimaš niti časa niti volje iskati. Jeza je povsem upravičena, tudi sam se občasno komaj zadržim, da komu kaj »grdega« ne odgovorim, ko se že 125875-tič pojavi vprašanje »če narcise na Golici že cvetijo« in so socialna omrežja že cel mesec polna tako imenovanih »selfijev« razno raznih rožic, ki bi bile naravne mnogo lepše kot pa so pobarvane med tistimi čudovitimi rastlinami ki vsako leto tako bujno odganjajo v pomladnih mesecih, da jih hodi gledat vse kar leze in se plazi. Skratka nek resni planinski začetnik z veliko volje in veselja v današnjih časih že težko dobi informacijo ki jo potrebuje.

Previdnost v gorah

Seveda, še vedno priporočam vsem začetnikom prve korake z prostovoljnimi planinskimi vodniki ali gorskimi vodniki, ki so še bolj usposobljeni, saj so profesionalci, a za njihovo vodenje je pač potrebno odšteti nekaj cekinov. Tu obstajajo tudi še skupine s socialnih omrežij, za katere je pa potrebna večja previdnost, saj ni garanta da so res to kar je videti na njihovih straneh. Tudi sosedov Franček se je ves vesel slikal z ogromnim nasmehom na vrhu zelo zahtevne Mrzle gore, čeprav do takrat ni bil višje od stopnic drugega nadstropja vaškega zadružnega doma in sosedove ta velike češnje. A ko je Mica to videla se je odločila da gre tudi ona na Mrzlo Goro ker ima nekaj več znanja kot ga ima pa Franček in če je on lahko, zakaj pa da ona ne bi……in šment, težave, ja Franček pač ni povedal da so ga trije s štriki gor navezanega vlekli cel dopoldan in da je na vrhu ven vrgel vse malice in kosila zadnjih štirinajstih dni takoj ko so gor prišli, pa še potem ko se je spomnil da mora še dol……ja na vrhu ste komaj na tretjini poti, tega nikdar ne pozabite!

Namen strani

Pa da zaključim misel, stran je namenjena predvsem začetnikom in pa tistim z že nekaj izkušnjami, ki bodo na tej strani iskali ideje, informacije, vabila za skupne ture, nasvete, GPS sledi, slike in vse kar se tiče planin. Namenjena je prav tako vsem ki bi želeli nekaj več, pa si ne upajo vprašati in ne vejo ali se ne potrudijo poiskati. Vesel bom vseh ki si želijo v gore, saj se za vsakega najde tura, z veseljem bomo tako jaz kot moji prijatelji vodniki ali pa izkušeni gorniki sprejeli medse vsakogar ki želi začeti ali nadaljevati spoznavanje gora, seveda je pa predpogoj začetna kondicija, ker brez kondicije vam bo še šesta lata vaškega kozolca pobrala vso energijo in kondicijo, brez kondicije pa se dogajajo nesreče! Ciljna skupina niso izkušeni gorniki, ki zadeve že poznajo in tudi vejo kje najti uporabne informacije, čeprav vem da bo tudi marsikdo od njih pokukal k meni, da si poišče kako idejo, informacijo, ali pa morda GPS sled ki je še nima. Zaradi zgoraj opisanih izkušenj s socialnimi omrežji, ta stran verjetno ne bo imela možnosti komentarjev, ker je vsak človek edinstven in tudi dva nista enaka, ravno tako bo odgovor verjetno drugačen na isto vprašanje, vsakemu posamezniku posebej. Za vse informacije me lahko kontaktirate na mail, SMS ali na FB strani Matjaž Škulj in Pločevinko gre v hribe. Če sem z prijatelji na turi, vam pač ne bom odgovoril tisti dan in bo odgovor kak dan kasneje, če boš pa z nami ga dobiš pa takoj.

Zahvala

Na tem mestu bi se zahvalil Eržen Gregorju, ki je omogočil temelje te spletne strani, slikarju in fotografu g. Janezu Medvešku, ki me je vzel pod okrilje ko sem se še izoblikoval v fotografiranju, sestavljanju albumov in slikanic, mojim sotrpinom vodnikom, ki nesebično prenašate mene in udeleženca ture, čeprav so je včasih na turah naporno in navsezadnje vsem udeležencem tur, tako članom različnih PD cele Slovenije, kot prijateljev in znancev, pa tudi Borisu Rakoviču za eno najlepših fotografij mene v slovenski smeri na zahodni strani Mangrta.…..brez vas ta stran ne bi imela nikakršnega pomena in kot sem že napisal, stran je le nepopisan list, ki ga pišemo skupaj.

Predvsem pa varen korak in veliko sreče vsem ki se podajate v planine

Matjaž Škulj