Vikend ko nimaš plana A, pa B tudi ne, da o C ju sploh ne govorim, skratka en vikend brez načrtovane ture, brez vabil, zgolj ena malo bolj nora ideja in to je to. Ker je Romana imela delovno soboto, pravzaprav niti ni vedela, da sem spraznil cel arzenal varovalne opreme kar ga premorem, vse skupaj nametal v nahrbtnik in vse pripravil predno je prišla iz službe. Pravzaprav ji nisem niti povedal kaj nameravam in da je najin nedeljski cilj nekje nad Okrešljem , verjetno Savinjsko sedlo, vendar naj s seboj vzame tudi varovalno opremo. Ni se ji sanjalo kam greva in pravzaprav nisem prepričan da bi sploh šla če bi ji povedal. Skratka zgodaj zjutraj, še po temi kreneva od parkirišča v Logarski dolini mimo Slapu Rinka do Okrešlja. Tu se prikažejo prvi sončni žarki ki naznanjajo prelep dan. Okrešelj dejansko kipi od cvetja, ki zaradi pozne zime in kratkega poletja z vsemi cvetovi na enkrat hiti opraviti svoje poletno poslanstvo. Velike zaplate snega pod severnim ostenjem Kamniškega sedla, Brane, Turske gore, Križa in Mrzlega dola pravzaprav nakazujejo da se nam poleti ni za bati da bi vodovodne pipe presušile, predvsem pa da se je zima komaj dobro umaknila. Na koncu Mrzlega dola pred vzponom na sedlo kjer se pot razide med potjo za Savinjsko sedlo in Mrzlo Goro je sicer še eno snežišče, ki je ostanek plazu izpod Štajerske Rinke, vendar dovolj položno da se ga brez tveganja in nevarnosti da prečiti z planinskimi čevlji brez zimske opreme. Na vrhu sedla skreneva v smeri Mrzle Gore in se na sedlu grebena opremiva z varovalno opremo. Zagrizeva v steno. Spričo dejstva da je Romana začetnica, napredujeva počasi in previdno a vztrajno, saj mora osvojiti še marsikaj novega na njej popolnoma novi izkušnji in težavnosti poti. Mrzla Gora pomeni za svet pohodništva najbolj zahtevno turo v Kamniško Savinjskih Alpah, do katere ima večina pohodnikov spoštovanje in marsikdo nemalo strahu. To je gora pri kateri pri vzponu potrebuješ popolno koncentracijo in ne dopušča nobene napake, saj popravnega izpita tu ni. To je gora katera je namenjena le izkušenim z veliko kilometrine in v idealnih pogojih. Ostali se je niti ne poskušajte lotiti saj če se od kje, se od tu verjetno ne boste vrnili. Če kljub temu koga premami, naj si omisli izkušenega vodnika in nekoga ki jo dobro pozna, ter jo spoštuje. Skratka za vzpon sva potrebovala kar nekaj časa, pa vendar, sva še pred poldnevom vzhičena, ponosna in vesela stala na vrhu. Ne nisva si čestitala, saj sva se oba zavedala, da pomeni spust 2/3 poti in da prihod na vrh ne pomeni da si na polovici. Po počitku se pripraviva na spust ki sledi. Sam spust poteka še bolj zbrano kot je bil vzpon, saj je tudi mnogo bolj zahteven. Napredujeva ravno tako počasi kot sva se vpenjala, če ne celo rahlo bolj, vendar napredujeva strmino za strmino, sedlo za sedlo in tako počasi prispeva nazaj do sedla, kjer si končno lahko čestitava za uspeh, ki ni vsakomur dan. Vesela se spustiva do Okrešlja in v dolino kjer zaključiva in proslaviva izjemen podvig na katerega sva oba ponosna. Foto: Romana in Matjaž